Svojega fotra sem videla jokat samo enkrat. In sicer pred tremi leti, ko so v ljubljanski hali Tivoli nastopili Deep Purple. Kupila sem mu karto in ga odvlekla s sabo na koncert. Sam nikoli nebi šel. Pustimo ob strani to, da je (pre)velik del koncerta zavzemala glasba z njihove takrat aktualne plate, ki je ni praktično nihče poznal. Za band s tako zgodovino se pač spodobi, da odigra tudi nek best of… in to so tudi storili. Kul muzika, kul koncert… pogledam fotra in reflektorji za kratko obsvetijo njegove solzne oči. Opazi, da vidim solze, jaz se zarežim, češ “kaj je pa s tabo!”, on me s butne po rami “tamala ne teži, sej vidiš…” In sem ga razumela. In ga potem celo pot domov seveda zezala. In ga še vedno razumela.
No, s fotrom sva že od nekdaj velika kolega. Fotri pa hčerke… In poleg tega, da me je naučil igrat kitaro, da mi je predvajal toliko ene glasbe še z vinilk, pa potem kaset, da me je vozil na koncerte, popravljal ferštekarijo… mi je nekako nezavedno očitno predal tudi to, da je muzika ena tako čustvena stvar, da ti zaradi nje lahko popustijo vsi ventili.
Jaz tudi jokam bo glasbi včasih. Ne v potokih, pač malo se mi orosi oko. Pa ne ob kakšnem osladnem komadu, baladi. Te se mi večino časa zdijo preveč kičaste in nepotrebne… tako pretirano jokajoče same po sebi, da postanejo karikature čustev. Sploh ni treba da je komad “lep”. Lahko je totalno žaganje, brutalen hrup grobo izživljanje kakega obskurnega banda, za katerega so slišali kaki trije ljudje… ali pa čisto običajen komad, ki se stalno vrti na radiu. Pa niti en gre za cele komade. Ponavadi me zvije ob kakšnih kitarskih uvodih. Ni treba, da so vrhunec umetnosti, pravzaprav je včasih prav njihova enostavnost tisto. Najbrž je kitara tisto, kar je krivo. Že celo življenje me spremlja in zaradi tega popolnoma drugače doživljam glasbo… Vem kako se glasba dela, kako se jo potem igra, s tem, ko znam to tud jaz, ji je deloma odvzeta neka skrivnost, hkrati te pa ravno zato čist prevzame in ne misliš na nič drugega in takrat ti je vseeno za vse.
Zadnjič sem kolegu razlagala ravno o vsem tem. Ni me čisto razumel, vse skupaj pa komentiral nekaj v stilu: “Če te nebi poznal, bi ob temle dobil občutek, da si ena totalno neuravnovešena baba!”
Sem zadevo vzela kot kompliment 
