“Nothig ain’t nothing, but it’s free.”

A je white lie, če se nekomu zlažeš z namenom, da ga spraviš v posteljo in veš, da to tudi sam hoče?

Either way… it didn’t work.

Tečna sem.

...komentar [5]

Well, they do!

Sumim, da v očeh nekaterih ljudi izpadem nesramna. Ker ob rojstvu otroka pošljem takole voščilo. Ker iskreno povem mamici, da bom ob vsem govorjenju o otroku najbrž ostala bolj ali manj ravnodušna. In ker ji povem, naj me raje pokliče, ko bo otroka imela dovolj za kakšno uro in bo hotela odmor od vsega buci-bu pogovrajanja. Pa nisem nesramna, samo ne stopim se v trenutku, ko zagledam malo dete. In ne znajdem se z njimi.

Prijateljica je včeraj rodila punčko. Saro. In mi seveda ni zamerila takega voščila. Rada imam ljudi, ki znajo sprejet dober joke in hkrati vedo, kaj sem hotela povedat¹. Če bo še tamala tako kul, kot je njena mami, jo mam že rada. Spregledam začasno dejstvo, da je pamžek.

1. ”Ful sem vesela za vse vas! Te pridem ob priliki pozdravit in objet, pa pobožat punčko. Samo pokliči, pa sem pri tebi.” [↩]

...komentar [1]

Saj veste kako je z noži. V kuhinji potrebuješ samo en dober nož, ne desetih zanič. Pravijo.

Že kakšen mesec nazaj so mati k hiši privlekli nož. Nov, lep, dobro nabrušen nož. Skoraj četrt stoletja, kolikor časa poznam sebe in svojo nerodnost, mi je dalo vedeti, da moram z novo pridobitvijo ravnati previdno. In sem. Do včeraj, ko sem pri rezanju bučk (in hkratnem gledanju filma)¹ skoraj odrezala konico prstanca leve roke. Moji prsti so sicer navajeni vsega hudega. Strune na kitari so krive, da načeloma samih konic prstov niti ne čutim, ker je koža utrjena, in mi do zdaj tudi novi nož ni mogel do živega, tokrat je pa šlo pregloboko. Bye bye igranje kitare. Pa tole tipkanje je tudi bolj ubogo. Ja, danes se smilim sama sebi.

Gremo k bučkam. Ja tem, ki so poleg mojiega prsta včeraj podlegle the Nožu. Če se sprašujete, kaj storiti z bučkami, ki so v zadnjih dneh zavzele ves vaš vrt, več kot jesti jih pa ne morete, ima moja mati pravi nasvet za vas. Naredite kompot. Iz bučk. Ja, tistih zelenih bučki, ki se jih lahko speče na žaru, se jih da na pico, naredi v omakici…

Prisežem, da ne lažem. Iz bučk se dejansko da narediti kompot. Sladek. Dober. Zadevščina sploh nima okusa po bučkah. Če vam serviram kompotek, sploh ne boste vedeli, da jeste bučke.

RECEPT:

2 kg očiščenih bučk nareži na kocke, preko njih vlij 1,5 dl vinskega kisa in dolij toliko vode, da v celoti pokrije bučke. Pusti v skedi 12 ur. Odcedi bučke in pripravi: 3 litre vode, 0,75 kg sladkorja, 4-6 klinčkov (nageljnovih žbic) in en zavojček vanilijinega sladkorja. To zavreš in dodaš bučke. Ko vre 10 minut dodaš 1 dl ruma in sok treh (3) limon. Še toplo daš v kozarce za vlaganje:

PS: V kompotu, ki sem ga delala všeraj ni končal noben del mojega telesa. Fotke prstka vam pa tudi ne privoščim, ker je menda nagravžno v enem postu gledati pohabljene in krvave prste in hrano… kako so nekateri občutljivi…

1. Note to self: Ne glej filmov med tem ko režeš bučke! [↩]

...komentar [3]

Mene ljudje včasim malo ne razumejo. Ker redno hodim po koncertih. Ker sem pripravljena pol denarja, ki ga zaslužim, dati za vstopnice in prevoze na koncerte. Ker sem se pripravjena voziti 500 kilometrov daleč samo za tistih nekaj kratkih uric muzike…

Situacija1:

S prijateljico se nahajava na premočeni travi. Okrog naju se zbira množica 50.000-ih ljudi, ki je prišla poslušat muziko. Dunaj. Pred koncertom Bon Jovija. (Koncert je bil sicer pod pričakovanji, ampak vseeno kul.) Pere nas dež. Debata:

“A veš, da naju imajo eni za prfuknjene?!”
“Najbrž, ja. Eeeeh, pusti jih. Nimajo pojma.”
“5 ur sva se vozili sem gor za 2 uri glasbe, sva ob 100 €, tu sva sredi dežja, čisto bova premočeni po koncertu…”
“Ja, in potem bova še razlagali, da je blo ful dobro!”
lol

Situacija 2

S kolegico grem na kavo. Sediva tam na sončku, pod lipo in ji pravim o koncertih v zadnjem mesecu.

“A samo za koncert si se peljala na Dunaj?!”
“Ja. Itak.”
“Pa ti nisi normalna! ni šans, da dam 100 € samo za to da grem na en koncert!”
“Ja no. OK. Poglej. Denar imam, služim si ga sama, z njim lahko delam, kar hočem. A naj šparam? Za kaj že? Čas imam tudi; nimam tipa, nimam pamževja, skratka nič, ker bi me pretirano doma držalo. Muzika je pa zame itak… sej veš…”

Enostavno ni lepšaga. Sprav so samo govorice o koncertu. Upaš, da ni vse spet samo natolcevanje. V koledarju takoj označiš datum, da lahko vsem takoj poveš, da te takrat enostavno ni na obletnice valete, rojsrtne dneve in zdravniške preglede. Poslušaš muziko za nazaj, pa nove stvari. Živčnost, preden se odpelješ tja čez, proti prizorišču, pa naj bo par ulic stran od tebe ali pa nekajurno potovanje šez mejo. Vseeno ali greš sam ali z družbo. Gužva pred vhodom. Gužva noter. ponavadi je še dan, ko začne predskupina… večkrat nujno zlo, kot kaj dobrega. Roadiji menjajo opremo na odru. In potem se začne. Ugasnejo se luči, zagrmijo kitare in … če je energija prava, padeš not.

 vir

Na koncerte ne hodim pit, se pogovarjat ali se kazat. Če grem na koncert gre samo (!) zaradi glasbe. Večkrat zaradi tega tudi sama. Ljudje imajo velikokrat čudna pričakovanja od mene na koncertih. Ampak mene res ne zanima, kakšen se je človeku zdel ta komad, a se mu zdi, da so zafušali, nočem poslušat cele štorje s počitnic tam-in-tam, kar ima neko jako vezo s komadom… Jaz pridem na koncert uživat. Na koncertu sem totalna egoistka. Delam kar mi paše. Če komu kaj ni prav, naj spizdi. It’s just me and the band and their music… the crowd is the background.

Joj, kdaj grem spet kam… *bounce* *bounce*

Metalcamp vabi

...komentar [5]

Zadnjič smo se na poti iz Maribora proti Ljubljani pol poti pogovarjali o tem, katera je zdaj prava Sepultura. Seveda nismo prišli do pametnega zaključka, pa vendar. Zanimiva debata. Bandi razpadajo, menjajo se člani, formirajo se novi bandi… Katero ime uporabiti? Staro? Novo? Kako lahko skupina sploh uporablja staro ime, če glavnih akterjev ni več poleg?

Prva in prava Sepultura seveda dejansko ne obstaja več. Je tista originalna, z Maxom in Igorjem. Ustanovljena na isto leto, kot sem se rodila jaz. 1984. Leta 1992 so nastopili tudi pri nas. To je bil eden prvih velikih koncertov pri nas po razpadu bivše države. Ljudje so se še malo postavljali na noge in bili nesigurni, metalska deca pa so drla v dvorano Kodeljevo in za male pare videla legende.

Soulfly? Maxova skupina, ki jo spravi skupaj po odhodu iz Sepulture. Pravil je, da hoče igrati drugačno muziko, a hkrati na živih nastopih vseeno niso mogli brez klasik Sepulture. Malo hinavščine, malo marketinške poteze, malo dam pa Maxu prav, ker je to le njegova muzika. Leta 2005 nastopijo na Metalcampu.

»Nova« Sepultura? Tista z Derekom. Stari fani je večinoma ne jebejo. Vseeno se jim očitno splača, ker še vedno harajo po odrih. Prvič nastopijo pri nas leta 2006, v Ljubljanskem VPK-ju, kot predskupina In Flames. Ne glede na to, da je zasedba praktično čisto druga, je bilo vseeno čudno videti ime Sepultura kot support mlajšim Švedom. Lani so nastopili na Metalcampu. Veliko bolj kot sicer dober nastop, mi bo sicer ostalo v spominu srečanje z Derekom. Nice guy.

In še zgodba, ki se je začela lani. Praktično nihče ni zares verjel, da bi brata lahko še kdaj sodelovala skupaj, čeprav se je o tem redno špekuliralo (in sanjalo). Sredi leta se na myspace-u pojavi band Inflikted, kasneje preimenovan (v komercialno bolj zanimiv) Cavalera Conspiracy. Ime Inflikted se potem porabi za naslov prvenca. Brata sta dejansko začela spet sodelovati skupaj in spravila skupaj muziko, ki je precej podoban tisti iz Začetka Sepulture. Fani pa na dvoje. Eni prepričani, da gre le za cuzanje denarja, drugi prepričani, da se je zgodilo tisti pravo in neizbežno. Bratca sta, skupaj s kolegi, nastopila tudi pri nas v mariborskem Štuku.

In ljudem je spet trgalo. Samo da je »s« od Sepulture, pa je kul
Ne, ne. Saj je bilo noro. Po dolgem času spet koncert, kjer sem lahko totalno padla not, kjer se mi je jebalo za vse po vrsti in po katerem me je naslednji dan spet bolel vrat.

Šele zdaj vidim, da je se je hud mosh pit dogajal zadaj! Ufff! :D

...komentar

… sem si letos privoščila. In to na veliko.

Rojstnodnevni teden se je pričel že pred sedmimi dnevi z Nieti, nadaljeval s sobotnim koncertom Tomaža Pengova in se končuje jutri z Dunajskim koncertom Bon Jovija. Ker bom pridna, pa v soboto še my dear FrozenchilD.

Po tem ko sem skozi vso srednjo šolo na svoj rojstni dan vedno (!) pisala biologijo, zadnje leto celo maturo in po tem, ko je zadnji dan maja na faxu vedno znova mineval ob učenju pred izpitnimi roki, letos končno praznujem, kot je treba. Yay!

Vienna here i come!

...komentar [1]

Konec osnovne šole. Slušalke v ušesih. Walkman. Zdrsana kaseta. NIET.

Čez nekaj ur se nameravam preseliti za kakšno desetletje v preteklost. V čas ko smo na veliko poslušali Niete. To je bilo nekih deset let po tem, ko so nehali delovati in ko tistih pravih punksov ni več bilo. Ko gledam nazaj se mi zdi popolnoma nerazumljivo, da smo se lahko tako zelo istovetili s tisto generacijo, s katero nismo imeli praktični nič skupnega. Preko punka pred Nieti smo zgodovino ob koncu bivše države spoznali bistveno bolje, kot pri pouku zgodovine. Preko Nietov oziroma njihovega frontmana, smo uvideli, da zaradi drog ne umirajo le tuji glasbeniki in da se s tem ni zezat. Njihova Ritem človeštva je bila naša himna, ko se nam je godila krivica, Lep dan za smrt smo igrali konec šolskega leta na gradu, moja prva asociacija na vijolice je trip…

Včeraj sem spet poiskala tisto kaseto. Še vedno znam vsa besedila.

Danes. Križanke. NIET.

...komentar [1]

Kdaj z zagotovostjo lahko trdiš, da fax zapostavljaš že predolgo? Ko pozabiš geslo elektronskega indeksa. 

Danes sem se po dolgem času zajadrala na stran mojega faxa. Pogledat, če je kaj novega, če imam na elektronskem indeksu kakšno velepomembno obvestilo in kdaj so izpitni roki. Zadevščina je izpada bistveno bolj zahtevna, kot sem planirala, saj geslo za moj elektronski indeks ni in ni hotelo biti pravo.

Še dobro, da zadeva nima funkcije blokiranja, če prevečkrat odtipkaš napačno geslo. (ja, pravijo da je zaradi varnosti treba redno menjati gesla, ti isti pametnjakoviči pa pozabijo na to, da potem zlahka pozabiš katero je tisto pravo; or maybe it’s just my problem)

Izkazalo se je, da sem zadnji izpit naredila že lani septembra, da so mi res ostali še trije (nobeden se ni čudežno naredli sam) in da bo treba pošteno pljuniti v roke, če se želim v prvih dveh rokih znebiti vseh.

Da niti ne omenjam moje diplome, ki je z izjemo osnutka, oddanega že lani ob prijavi teme, zaenkrat še neobstoječa.

… pa toliko koncertov in festivalov bo treba obiskati; pa tako težko bo ostati pred računalnikom, ko bo zunaj lepo vreme; pa toliko nepomembnih neodložljivih stvari je treba postoriti, preden se spravim k delu…

...komentar [2]

Do nedavnega so tovrstna srečanja prinašala le malo novosti. Kdor je po osnovni šoli šel na neko poklicno srednjo, je že delal, ali pa se vpisal kam naprej in, kot vsi ostali bolj ali manj uspešno delal študij. Do nedavnega vse “po planu”.

Ta teden pa izvem:

1. da je sošolec iz osnovne šole, ki je vedno veljal za nekoga, ki naj bi skozi izobraževanje prišel mimo grede, obesil fax na klin (OK, ni panike, it happens) in trenutno dela kot (pazi to!) kamnosek - ja, tisti, ki ti, potem ko umreš, na skalo vkleše tvoje ime. In to človek, ki sem ga celo življenje imela za nekoga, ki mu nebi dala niti žarnice zamenjat, kaj šele ostrega orodja v roke.

2. da se je sošolka iz osnovne šole, ki je bila vedno neka umetnica, na pol v oblakih, prijavila za poklicno vojakinjo in trenutno vneto trenira in tekmuje na maratonih.

in 3. da se je očitno začelo obdobje, ko se sovrstnice ena za drugo poročajo. Who still does that? Seriously.

… 

Kaj hudiča pride na pamet človeku, da se gre prijavit v vojsko?

...komentar [2]

In to ob 8h zjutraj.

Današnja objava bi morala biti namenjena pozitivnemu vzdušju včerajšnjega dne, ko sej je v Škofji Loki v stari vojašnici odvijal koncert (brez kresa), kjer so nastopili odlični kranjski Obduction in še boljši prekmurski Psycho-Path, pa malo manj odlični Big Foot Mama.

Ampak današnji dan mi že na vse zgodaj zjutraj pokvari nek pametnjakovič, ki se spravi ob 8h zjutrjaj razbijati na dvorišču. Bravo. Penasta vstnem in ob pogledu skozi okno me zadane še drugi šok. Veleum, odgovoren za budnico, je moj fotr. Ne vem kaj je delal. Me niti ne zanima. Definitivno pa ni bilo tako nujo, da nebi moglo še kakšno uro počakati. Ko mu povem svoje, me je seveda imel za tečno po nepotrebnem.

Ne dam prav veliko na to, da se na današnji dan nebi smelo delati zaradi tega ker je pač 1. maj. Ravno tako ignoriram pravilo ne-dela ob nedeljah. Če imaš kaj narditi, pač narediš. Nampak ne zjutraj, na dan, ko vsak pošten Slovenec še spi in se mu obeta prebolevanje mačka po pijani noči, prebiti ob ognju.

I give up.

...komentar